Nova serija s spremnim besedilom, za boljše doživetje.

KLIK za ogled celotne galerije.

Morske hrane nikoli ni maral, še posebej so se mu upirale školjke. Ostrige, klapavice, srčenke, jakobove školjke … Nekoč je še kot mulo iz vode privlekel leščurja, za katerega mu je nek špagetar dal 10.000 lir in ga kar pred njim še surovega požrl. Praktično še živega. In so se mu uprle za vse življenje. Jedel jih je le na svoji poroki, ko so ga skoraj prisilili v to. Školjke so menda nekakšen afrodizijak in kolikor školjk si pojedel, tolikokrat si potem osrečil svojo soprogo. Ali pa kakšno drugo, odvisno od okoliščin … No, na poročno noč jih definitivno ni vseh porabil, je bil preveč pijan, a ga naslednje jutro na srečo po tem nihče ni spraševal.
In spet jih je jedel nocoj, na štirideseto obletnico poroke. Otroci in vnuki so povabili skoraj vso žlahto v to majhno obmorsko mestece, v čisto prijeten penzion, odprt samo za njihovo zabavo. Kakšen špetir so naredili, njegova se je kar stopila, še bolj razkošno je bilo kakor prvič. Ampak si je zaslužila, kar je prav, je prav. Rodila mu je štiri otroke, ki so jima podarili enajst vnukov, veselje jih je bilo gledati, kako odraščajo. In veselje se je bilo starati z njo. Ja, ljubezen z leti res preraste v prijateljstvo, a če dobro pomisli, jo je imel na nek način še vedno prav tako rad kakor prvega dne. Kako so se smejali, ko so mu zvečer prinesli porcijo školjk, ker so vedeli, da jih ne mara, pa jih je vseeno pojedel kar osem! Njegova je zardela kakor nuna, ko opazi za plotom urinirati pijanca! Ja, jim je dal razlog za smeh, čeprav jih čisto brez razloga vseeno ni pojedel. Pa ne zaradi seksa, za to je že nekaj let uporabljal viagro, kadar sta prišla tista dva ali trije dnevi v letu …

KLIK za nadaljevanje

Ležal je v postelji, pokrit do vratu in poslušal mirno dihanje poleg sebe. Poltiho je pogrkovala, včasih tudi pocmokljala in čudno zažvižgala; tako je bilo od tedaj, ko so ji izpulili zadnji zob. A ga ni motilo, se je navadil. Saj se je ona morala navaditi še na desetkrat hrupnejšo pošast, ki je škripala z zobmi (dokler jih je še imela!) in tako glasno smrčala, da so, ko so recimo spali v kakšnem kampu na morju, ljudje mislili, da žagajo drva kje v bližini!
Bil je prijetno utrujen, veliko je plesal, tudi nekaj alkohola je spil, dasiravno ga zaradi infarkta, ki ga je udaril pred leti, ne bi smel, a je bil vseeno zadovoljen. V trebuhu ga je zvijalo, školjke so pretežka hrana za njegova leta in pozno uro. A vseeno je bil zadovoljen, pravzaprav iz minute v minuto bolj. Trebuh ga je bolel bolj in bolj, na pritisk je bil trd, on pa vse bolj in bolj zadovoljen. Pravzaprav je že z veliko težavo dihal, pa mu je vseeno šlo na smeh. Komaj ga je krotil. Skoraj tresel se je. Moral se je umiriti, ker se je njegova v spanju premaknila. Skoraj jo je zbudil. Obrnila se je na bok, ležala je obrnjena proti njemu. V temi ni videl njenega obraza, le slutil ga je, na licih je čutil njeno vročo sapo. Tudi ona je spila kakšen kozarček čez žejo, je ljubeče pomislil. S težavo je zatrl željo, hotel jo je namreč pobožati po licih. Ji izraziti ljubezen. Ženski, s katero je bil poročen petdeset let! Jebemti, danes nihče več ne zdrži toliko v zakonu. Vse je instant, poroka, pa tudi ločitev čez leto ali dve! Hotel jo je pobožati, a je zatrl željo. Trebuh ga je bolel, da je mislil eksplodirati. Še malo, samo še malo, se je bodril, potem jo bom pa pobožal. Jebemti, kaj vse mora človek pretrpeti. Školjke …
V želodcu je čutil pline, ki so se nabirali in mešali in grozili, da bo njegov želodec počil kakor star balon in zares jo je hotel pobožati, a se je spet premagal. Nekajkrat je podrl kupčka in skoraj glasno zaklel, ko je v ustil začutil ogaben okus morske živali z mehkim telesom, pokritim z dvema plitvo izbočenima lupinama. Še malo mora zdržati, potem jo bo pa pobožal …
Pritisk v želodcu je postal skoraj neznosen in previdno je pridvignil staro zadnjico. Z levo ritnico se je uprl ob medicinsko vzmetnico in se premaknil rahlo od nje, da se je desna ritnica malenkostno ločila od simetrične sestre. Če bi ritnici stisnil, bi se slišalo … Čedalje bolj ga je napenjalo in mogoče bi celo moral na stranišče, je pomislil, a si je zabičal, da mora zdržati, pa naj stane kar hoče! Še bolj je usločil hrbet, čeprav ga je križ hudičevo bolel, verjetno tudi od plesa, ne samo od let! V želodcu je grdo zakrulilo in kar čutil je, kako plini potujejo po debelem črevesju. Da je le ne bi zbudil …
Še bolj se je nagnil v levo in od olajšanja skoraj zakrulil, ko so plini zapustili njegovo telo. Anus ga je zapekel, ko je masten in gost oblak zapustil debelo črevo in čutil je, kako polzi med ritnicami čez križ in po hrbtenici. Nagravžno. Z zadnjimi močmi je stegnil desnico in v temi poiskal njen obraz. Jo narahlo pobožal. Res jo ima rad. Že petdeset let …
Njeno dihanje  se je v hipu spremenilo. Še nekajkrat je v spanju zacmokljala, potem pa nehala dihati …
»Prasica stara nagravžna, zato si školke jedu, pa sej si čist zmešan! A si čist gniu al kaj!?«
Še kar je vpila in se razburjala, on pa se je smejal in smejal in smejal. Ja, vse je samo vprašanje tajminga, kdaj dvigneš odejo na njeni strani in kje natančno, da doseže nos! Le za hip se je nehal smejati, ko ga je nehote še sam dobil v nos in je za trenutek pomislil, da bo kar umrl. Madona, kakšen smrad! Ja, školjke so res zakon …
»Lubica, vse najbolš za obletnco. Oči te ma še zmeri rad!«

[tekst by Damijan Šinigoj]